Dr. Letvica svetuje

Pri talnih in stenskih oblogah se profili uporabljajo za njihovo zaključevanje na robovih, prehodih ali stikih. Stike talne obloge profili ojačajo, zaščitijo pred poškodbami pri uporabi prostorov, tesnijo, premoščajo vrzeli, pokrivajo stike. Rešujejo omejitve talne obloge, kot so prekritje stranskega neobdelanega robu, kompenziranje temperaturnega raztezanja in krčenje obloge in/ali podlage oz. t.i. diletiranje.

Profili rešujejo problem obrabljenosti obloge na obremenjenih robovih, kot so na primer stopnice, in predstavljajo časovno in cenovno najbolj ugodno rešitev. Predvsem olajšajo polaganje obloge mojstrom, da delo opravijo kvalitetnejše in hitreje. Dostikrat pa imajo profili dekoracijski namen, so ločnica med dvema različnima oblogama, barvama, prostoroma. S svojo linijsko formo ločujejo. V horizontalni smeri znižujejo prostor, med tem ko v vertikalni smeri dvigujejo prostor.

Praviloma so profili »nujno zlo« pri oblogah. Pri oblogah iz kamna, kvalitetne gres keramike ali masivnem parketu je možna izvedba določenih stikov, predvsem vogalov, brez uporabe profilov. Takšna izvedba je zahtevnejša za izdelavo in zahteva dobre mojstre, več čas in seveda denarja.

Najpogostejša dilema -profili da ali ne, je pri kopalnici. Ko si zamislimo kopalnico v čudoviti keramiki in občudujemo lep izris, hitro pozabimo na vse vogalne spoje okoli okna, vgradne kotlička ali zidne niše, ki potrebujejo nekakšen zaključek robu. Pri kvalitetni trši keramiki t.i. gresu, je osnova keramika pod glazuro v enaki barvi kot površina. Ta omogoča brušenje keramike pod 45° in s tem vogal brez profila. Rob z ozko fugo-režo deluje minimalistično in estetsko. Takšna izvedba ni vedno mogoča: npr. pri opečnati keramiki, če površina keramike ni ravna oz. je reliefna, če je rob izpostavljen udarcem s trdimi predmeti, stik kompenzira diletacije podlage, ko je strošek brušenja keramike pomemben vidik prenove, pri t.i. »turbo« prenovah, ko je potrebno v nekaj dneh razbiti in na novo položiti kopalnico.

Profili praviloma opravljajo tehnično funkcijo zaščite stikov ali kompenziranja raztezkov podlage, premoščanja višinskih razlik… Glede uporabe profila se je dobro posvetovati pred samim polaganjem talne/stenske obloge. Pretehtati je potrebno estetske vidike, predvsem pa tehnične zahteve spojev, ki so pogojeni s podlogo, oblogo in namenom uporabe prostora. Posvetujete se s strokovnjaki, kot so tehnični prodajalci, mojstri ali se obrnite na nas, kjer vam lahko pomagamo z našimi 30 letnimi izkušnjam iz najbolj zahtevnih projektov.

Težko vprašanje za nekoga, ki se prvič srečuje s prenovo kopalnice, zamenjavo laminata v otroški sobi, gradnjo hiše, zamenjavo kuhinje … Za tiste, ki vam izbor profila predstavlja izziv, smo vam pripravili dva čarovnika za izbor med cca 1000 različnimi profili. Čarovnika vas bosta vodila skozi preprosta vprašanja in vas pripeljala do zoženega seznama primernih profilov. Tako, da bo iskanje hitrejše.

Če pa ste še vedno v dilemi, povprašajte mojstra kako namerava izvesti določen spoj in skupaj pretehtajte kakšen profil uporabiti. Obrnite pa se lahko naše tehnične svetovalce, ki vam bodo ustrezno svetovati.

Za mojstre pa je odgovor jasen, najboljši profil, ki omogoča hitro in učinkovito izvedbo stika. Praviloma mojstri uporablja isti nabor profilov, ki jih poznajo. Vendar je dobro občasno raziskati naše novosti in ponudbo saj razvoj profilov gre dalje, kjer se vsako leto predstavijo nove rešitve.

Način pritrditve je odvisen od tipa talne/stenske obloge in načina polaganja le-te. Pri oblogah, ki se lepijo na podlago je najboljši način vgradnje pod oblogo z lepljenje t.i. vgradnja profila v oblogo. V tem primeru je profil fiksiran z osnovnim lepilom in trdno povezan s podlago in oblogo ter kasneje ni mogoče zamenjati profila o poškodbi ali obnovi.

Vgradnja omogoča najbolj trden spoj in vizualno najmanj opazen, saj je vidni del profila najmanjši. Pri renovacijah, popravilih in pri oblogah, ki so plavajoče poločene – niso lepljene na podlago, to so laminat, klik vinil, gotovi parket, pa se uporabljajo drugi načini vgradnje profilov. Najpogostejše je vijačenje v podlago, lepljenje z montažnimi lepili, uporaba samolepilnih profilov, dvodelni profili na klik, profili z sidrnimi čepi. Vijačenje je najbolj zanesljivo in omogoča razstavljanje spoja, kasnejše popravilo ali zamenjavo. Problem so vidne glave vijakov. Delo je hitro in preprosto.

Lepljenje z montažnimi lepili ali uporaba samolepilnih profilov je je zelo učinkovita, hitra in estetska rešitev. Problem je nižja trdnost spoja, občutljivost na ravnost površine, čistost površine. Takšen način pritrditve ni primeren za zelo obremenjene prehode, kjer je velika frekvenca prehodov. Uporaba dvodelnih klik profilov in profilov z sidri pa je kompromis med vijačenjem in lepljenjem. Spoj je trdnejši od lepljenja in se ne vidi vijakov.

Najpogostejši material profilov je aluminij. Ima najboljšo kombinacijo trdnosti, površinske odpornosti in možnosti izdelave kompleksnih oblik. Zato je skoraj 90% vseh profilov v ponudbi iz aluminija. Razlikujejo se v različnih površinskih obdelavah, ki omogočajo različne barve in odpornost na obrabo. Na voljo so eloksirani-anodizirani, prašno barvani in v natur izvedbi brez površinske zaščite. Primerni so za zmerno obremenjene stike, kjer ni veliko možnosti za abrazijo (obrabo). Anodizirani profili so občutljivi na močno kisle ali močno alkalne (bazične) kemikalije, to so lahko lepila pri vgradnji ter močna čistila, ki sprožijo površinsko korozijo – razpad trde eloksirane površine. Primerni so za stanovanjske hiše in v ustreznih konstrukcijskih izvedbah za javne in poslovne prostore.

Profili iz nerjavnega jekla ponujajo neprimerljivo odpornost na vse vplive okolja in uporabe. Zaradi bistveno višje trdnosti, je težje izdelati kompleksne oblike, zato je ponudba profilov omejena. Profili iz nerjavnega jekla so praviloma 2 do 3-krat dražji od aluminijastega ekvivalenta. Profili so v natur barvi, polirani ali brušeni.

Medenina je po trdnosti med aluminijem in nerjavnim jeklom. Gre za zlitino bakra in cinka. Je tople zlate rumene barve in daje vintage pridih. Je material naše preteklosti. V 18., 19. in 20. stoletju se je na veliko uporabljala v stavbnem pohištvu. Ob prisotnosti vlage praviloma potemni in dobi značilno patino. Medenino je mogoče polirati, da povrnemo nazaj sijočo zlato rumeno barvo. Zaradi stroškovne učinkovitosti je aluminij skoraj izpodrinil medenino iz profilov, zato je ponudba profilov zelo omejena. Cenovno je medenina v rangu nerjavnega jekla ali celo malce višje.

Stroškovno učinkoviti so profili iz trdega PVC. Gre za umetne mase – termoplaste. Možne so zelo kompleksne oblike, nabor barv je velik. Trdnostno profili niso primerni za obremenjene robove, zato jih ne vidimo na stopnicah ali na prehodih med sobami. Se pa uporabljajo npr. pri zaključevanju robov keramike okoli oken… Dobro prenašajo agresivna okolja in močna čistila, zato so primerni za prehrambno industrijo, niso pa odporni na UV svetlobo (direktno sonce), topila (aceton, nitro…). PVC profili so marsikje edina rešitev zaradi svoje fleksibilnosti, kot je pri dilatacijah.

Nerjavno jeklo je lahko polirano ali pa brušeno – satiniran izgled.

Medenina ima le natur izgled osnovnega material, ki s časom pridobi patino. Medenino je možno naknadno polirati in dobi skoraj izgled zlata.
Profili iz aluminija so dobavljivi v treh površinskih izvedbah: natur, eloksirana in prašno barvana. Natur površina je brez obdelave, gre za osnoven material, ki lahko pod vplivi okolja oksidira in dobi temno sive lise oksida. Oksid je možno odstraniti s finim brušenjem ali poliranje. S tem se izgled popolnoma obnovi. Natur profili so primerni za zelo obremenjene robove, niso pa primerni za zaključevanje oblog, kjer sta videz in estetika robu pomembna.

Eloksirana – anodizirana površina je najpogostejša površinska obdelava aluminijastih profilov. Nudi obstojnost na vremenske vplive, ne oksidira, ohranja izgled, je obrabno odporna (trša površina), se dobro čisti, možnost obarvanja, kovinski izgled. Takšni profili so primerni za za široko uporabo. Med gradnjo stavb in rednim vzdrževanjem pa zelo abrazivni materiali, ostra kovinska orodja, močno alkalni ali kisli materiali ter kemikalije, kot so malta, lepila, močna čistila (npr. solinska kislina), lahko poškodujejo celo najbolj vzdržljivo anodizirano plast. Zato je ključna previdnost in dobro poznavanje vgradnih materialov pri montaži aluminijastih anodiziranih profilov. Anodizirana površina je možna v srebrni mat ali srebrni sijaj izvedbi. Možne so še druge mat barve: zlata, peščena, temna bron in titan oz. izgled nerjavnega jekla. Pri temnejših odtenkih je možna vidna variacija v odtenkih barve med različnimi šaržami profilov.

Prašno barvanje je zelo dobra rešitev za aluminijaste profile, kjer barva zaščiti površino pred kemikalijami, ki bi drugače lahko napadle anodizirano površino. Barvana površina pa ima manjšo obrabno in temperaturno odpornost. Nudi pa večjo fleksibilnost glede izgleda.